Požih ljeta mnoga
V sjem
ujedineniji
Upražljajas
vsegda
Vo svjatom
pisaniji,
Vsuje um moj
vozvodih
Postignuti tajnu,
Rasuždaja o
mnogih
Bogom sokrovenu.
Sto tridesjat
ljeta
Aki neka zavesa
Pokrivaše vsegda
Duha mojeg očesa!
Mnogokrat plakah
sja
Slezi prolivaja,
Bogu Tvorcu molih
sja
Ruki prostiraja:
Vinovniče
sozdanij’!
Osvetli mi duh
moj
Pri poslednjem
izdihaniji,
Da uzrju put svoj
Kamo az pojdu
Iz sego tela:
Obrjesti li budu
Dobri pokoj za
djela.
Dolgi moj život
Aki son utreni,
Ili skori svjet
Preko neba molni
Projde, iščeznu,
K grobu približih
sja
I sije v minutu
Se biti mnit mi
sja –
O, sujeto
sujetstv
Vsja zemnaja
blaga!
Vsjaka sladost
bogatstv
I slava vsjaka!
Az starec smireni
Teofan sije,
Rab božij grešni
Vo kratcje žitije
Moje zdje pišu
Na mramornem
kameni,
Odavaja Bogu
dušu,
Telo že zemlji. –
Prostite mja vsi,
O čelovjeci!
Prostite mja,
ljubezni
Vsi moji potomci!
Se dveri
vječnosti
Otverstija vižu,
Se liki angelsti
Pojuščija slušu!
–
O smertni, peki
sja
Duši pokoj
sniskati,
Ot proroka kloni
sja,
Dobrodjetelj
ljubi;
Dobrodjetelj nas
pratit
Preko groba
mračna,
I vo mjesto
uvodit
Gdje sut
blagozračna.
Kol sladosna
pišča
Jeja tiha
nadežda,
Blagorastvorjajušča
Gorkost smerti
vsegda. –
Tjelo moje s
červmi
Istljeti budet,
Duša že s angeli
Vo vjeki poživjet.
No comments:
Post a Comment